Pri 85 letih Valentin Oman še kar naprej ustvarja. Njegova osrednja tema Ecce homo – glej, človek – ostaja neusahljiv pa tudi nedoumljiv vir. Slovenska krajevna imena na Koroškem so zanj kulturna dediščina, ki bi morala biti samoumevno vidna.

 

Šteben pri Bekštanju V kraju, kjer se je 14. decembra leta 1935, pred 85 leti, rodil, ima Valentin Oman danes svoj umetniški atelje. Tudi v teh hladnih zimskih dneh vanj zahaja dan za dnem, oblečen v belo haljo, ki spominja na meniško oblačilo, še vedno išče izpopolnitev umetniškega izraza.

Valentin Oman je po maturi na Plešivcu leta 1958 na Dunaju študiral na Akademiji za uporabno umetnost in po diplomi končal specializacijo za tiskovno grafiko pri profesorju Riku Debenjaku na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Je tudi avtor številnih del v javnem prostoru, generacije dijakov na Slovenski gimnaziji v Celovcu so odraščale ob njegovih freskah iz leta 1975. Ob njegovi 85-letnici je Andrej Doblehar pripravil dokumentarni film, ki ga bodo na prvem programu RTV Slovenija predvajali 20. decembra ob 22.20, na kanalu Youtube pa je na ogled film o načrtovani razstavi v Beljaku (Immer wieder Mauern).

 

Pri 85 letih še kar naprej ustvarjate. Od kod motivacija?

Valentin Oman: V teh časih je moja tematika zelo prisotna. Večino časa sem v svoji karanteni in delam. Vstanem in grem v atelje. Ni treba čakati muze, kakor tedaj, ko smo bili mlajši in čakali na njen poljub. To gre samo od sebe.

 

So to delovne navade?

Vedno misliš, da še vedno nisi prišel do tega, kar hočeš narediti. Misliš, da bo, pa še ni. To je sizifovsko delo. Vedno začenjaš spet od začetka.

 

Kaj je tisto, kar bi hoteli narediti?

Vedno se spreminjaš. Včasih grem v barve, poleti je laže, ker delam zunaj na steni. Tega pozimi ne morem in grem bolj v grafiko. Bolj se počutim kot grafik in ne kot slikar. Ampak barve imam še vedno rad. Ne delam rad a la prima, da bi slikal direktno na platno. Raje slikam na zid, kakor takrat, ko sem delal na Plešivcu, kar je zelo konkretno in pastozno. Po toliko letih imam rutino, to pa hočem raztrgati tako, da slikam na steno. Ko se lepilo na platnu posuši, ga odtrgam s stene. Tu pa je sodelavec slučaj. Včasih je to tako rekoč odtis ali potni prt človeštva. To lahko spet razrežem in na novo kolažiram na platno. Meni je zelo všeč, da je to, kar je poslikano, večplastno in amorfno, da ni tako natančno. To dosežem s svojo tehniko. Če slikaš a la prima direktno na platno, lahko pastozno naslikaš tudi več plasti, toda potem se vidi samo površina, zadnji postopek. Pri meni pa lahko od spodaj pridejo fragmenti iz plasti, ki so na steni že 30 let. Kot rezultat se vidi večplastnost človeštva.

 

Tehnika kolažiranja z gazami zahteva, da je slučaj vaš partner. S tem daste iz rok oblast nad ustvarjalnim procesom.

Če ga imaš že dolga leta za partnerja, z njim lahko dobro delaš. Če nisem zadovoljen, lahko postopek ponovim in dobim še eno plast na steni. Kar dekolažiram, še razrežem in podobe na novo povežem. Ni samo ena figura, vedno so druge podobe.

 

Ustvarjate tako grafike, ki so po naravi bolj črno bele, kakor tudi barvno deloma izrazito močne slike. Se dojemanje barv z leti spreminja? Vemo, da jih človek glede na svoje počutje različno občuti.

Barve, ki jih uporabljam, so bolj v temnem tonu. Bolj prijazni rezultati so, kadar sem na poti. Skoraj nikoli nisem uporabljal zelene barve. Edini izlet v zeleno barvo je bil vrt Majorelle v Marakešu. Bolj je prisotna rdeča barva, imel sem cel ciklus Terra rossa. Rdeča barva je zame spomin na to, kar se dogaja. Ni pa vedno isto. Večkrat grem v Soško dolino, v Soči tudi muharim. Pokrajina je zanimiva in sem jo fotografiral in slikarsko obdelal. Kar je vegetacija, sem preslikal, kar je skalnega, sem pustil kot fotografijo. Prej sem fotografiral tako, da sem naredil dvojne posnetke na film. Rezultat je bil malo podoben mojim slikam, posnetka sta se premešala, dolgo si moral gledati, da si črpal iz fotografije. Tako je bilo tudi v Piranu, ko je bila vojna na Hrvaškem in smo imeli kolonijo. Zvečer sem do polnoči gledal hrvaško televizijo in fotografiral posnetke iz vojne. Podnevi sem film zavrtel nazaj in fotografiral staro hišo z razbitimi okni, v katerih je bila mreža. Tako sem že takrat Karadžića ali Miloševića na svoj način zaprl v zapor.

 

Fotografirate klasično, nič digitalno?

V zadnjem času fotografiram to, kar me zanima, z mobilnim telefonom. To so stari zidovi, grafiti na stenah, kar je mojemu delu zelo blizu. Potem to dam natiskati na platno in na tem slikam naprej. To, kar je danes fotografija, v 50 ali 70 letih ne bo več videti, še vedno pa bo moja slika na njej. Kar sem prej na poti risal, sedaj fotografiram.

 

Četudi bodo fotografije zbledele, bo torej vaše delo obstalo.

Ampak to ni nič drugega kakor zavlačevanje minljivosti.

 

Prej ste rekli, da je v aktualni situaciji pandemije vaša stalna tematika zelo prisotna …

To je še vedno Ecce homo, glej človeka …

 

Je to kaj vplivalo na vaše delo?

Skoraj ne. Človeka z masko sem malo poskusil, pa sem pustil. V Beljaku bi sedaj morala biti moja razstava Immer wieder Mauern – Vedno spet zidovi. Pred dvema letoma smo imeli delavnico v Betlehemu, kamor nas je povabila Avstrijsko-arabska družba. Če si en teden v Palestini, vidiš nekaj drugega kakor v časopisih. Kar je ostalo pri meni, je tamkajšnji zid, ki je poslikan z grafiti. Še vedno me zaposluje. Kar sedaj delam kot spomin na tisti čas, je, da estetsko obdelujem to tematiko. Tam pa je prisotna kot realnost. V primerjavi s tem, kar se tam dogaja, delam samo dekoracije. To me zanima, tragična stran človeštva in ne prijetna.

 

Desetletja se v umetnosti ukvarjate s človekom. Kakšna spoznanja ste pridobili o njem?

Še vedno ni nič konkretnega. Tako kot se sam ne poznaš do konca. Ne razumem, da ni druge poti, kakor da gradimo zidove proti drugemu. Za orožje je povsod dosti denarja, ampak po tej poti človeštvo hodi že dolgo in vedno se je končala v katastrofi. Zakaj ni mogoče prizadevanj in denarja investirati v drugo pot? V Palestini ljudje še živijo v taboriščih, na hribih pa so nova naselja. Zakaj se ne investira več za Palestince namesto v zidove? Kot slikar ne morem reči, da me to ne zanima in bom raje slikal rožice. Tudi ko slikam nebo in zemljo, me ne zanima površje narave, temveč to, kar je človek zapustil v zemlji. Moje krajinske slike so tako rekoč histološki prerez zemlje. In kaj je človek zapustil? V zadnjem stoletju sta bili dve veliki vojni, človek bi že moral priti k pameti. Pa še vedno izdelujejo atomske bombe, čeprav jih je že dovolj, da bi zemljo stokrat pognali v zrak.

 

Tudi v koroškem kontekstu ste prisotni kot umetnik s političnimi stališči. Pravijo, da je na Koroškem sedaj ozračje čudovito. Kako se vam zdi?

Politična situacija na Koroškem me kot študenta na Dunaju sploh ni zanimala. Tudi časa nisem imel, delal sem na črpalki in hodil na akademijo. To se je spremenilo, ko sem prišel na Koroško in posebej v času Haiderjevega vzpona. Tedaj sem si rekel, če bo ta postal deželni glavar, moram nekaj narediti zase in ne bom več razstavljal na Koroškem. To je mogoče naivno, ampak tako sem se odločil. In kdo bi si mislil, da bo on odšel pred menoj in mi dal prosto pot, da spet razstavljam. V tistem času se je zaostrilo tudi glede dvojezičnih krajevnih napisov. Začel sem se močneje angažirati, ker v tej diskusiji nikoli nisem slišal, da je to kulturna dediščina. Nikoli se ni govorilo o kulturi, vedno so bile argumentacije politične. Tedaj sem naredil dvojezične napise na celovški univerzi. Moja ideja je na začetku bila, da bi dvojezična krajevna imena, več ko 900 jih je, vlil v železu kot način ohranjanja kulture. To ni uspelo, ker ni bilo denarja. Prototip je pred univerzo. Potem je prišel konsenz, ampak kaj je to? Če je sedaj vidnih 164 dvojezičnih krajevnih napisov, kaj pa je z večino te kulturne dediščine? Več kot 700 jih ne vidiš. Kaj bo z njimi? Jih bomo pozabili? Če najdejo kje rimske napise, se vsi veselijo. Tej kulturi, ki pa še živi, pa ne pustijo, da bi bila vidna. Vedno ponavljam stavek, ki sem ga bral v Standardu: »Ljudstvo, ki se zanima za kulturo, niti ne bi potrebovalo člena 7. Svojo kulturo bi prikazalo iz lastnega nagiba.« To je zame najpametnejši tekst o tej tematiki. Za obletnico plebiscita sem hotel dvojezične napise uliti v bron, a ni uspelo. Zato sem se odločil za nov in zadnji ciklus: Homo carantanus in Terra carantana. Dvojezične krajevne napise, ki so na univerzi, sem fotografiral in z računalnikom tolikokrat predelal, da so samo še fragmenti imen in iz njih sem naredil podobe Homo carantanusa. Terra carantana pa so pokrajinske slike. Fragmenti dvojezičnih krajevnih imen so, tako kakor pri histološkem rezu – globlje ko prideš, manj vidiš –, zakopani.

 

Veliko ste ustvarjali v sakralnem prostoru ...

Odgovorni za to, da sem lahko imel toliko naročil v sakralnem prostoru, so kolegi s Plešivca, ki so postali župniki. Že za diplomsko delo sem zasnoval poslovilno vežo. Kasneje je nastalo več mojih poslovilnih vež. Delo v sakralnem prostoru je bilo zanimivo, ker je nekaj čisto drugega kakor priprava razstave. Delo tam ostane in mora tudi v stoletja starih prostorih biti dosti močno, da pride do veljave. Dolga leta je bilo težavno, ker so naročniki želeli ilustracijo tematike. Jaz pa nisem delal drugače kakor v ateljeju, na tak način sem svoje podobe Ecce homo postavil tudi v sakralni prostor. V Žirovnici sem platna, ki sem jih odlepil s svoje stene doma, direktno kolažiral na steno v cerkvi. Isto delo mora veljati in biti močno tudi v sakralnem prostoru. To je bilo zame razmeroma lahko, ker ni bilo treba delati ilustracij in jih tudi ne bi naredil. Še bolj zanimivo je delati v steklu. Če bi moja platna inštaliral v majhni cerkvi, ne vem, če bi se ljudje s tem strinjali, ampak pri steklu, pri vitrajih, se podobe spremenijo v luč in so kakor most, ki omogoča dostop do umetnosti. Veliko sem delal tudi v profanem prostoru in tudi tam je bil vedno človek tema. Slovenska gimnazija je zame eno mojih najbolj zanimivih del, mi je skoraj ljubše kot delo na Plešivcu. Tam sem pri oltarnih podobah malo popustil, ker sem citiral, kar je bilo zame že preveč. Moj koncept je bil Rekvijem za homo sapiensa, premišljevanje o tem, kaj je človek v vseh kulturah in generacijah doslej. Delal sem eno leto, za razmišljanje je bilo dosti časa. Vedel sem, da ne zadostuje, če bi na stene naslikal samo eno plast in tam se je začela moja tehnika na zidu. Rezultat mora vsaj fragmentarno biti tak, da imaš občutek, da podobe niso naslikane na steno, ampak da prihajajo generacije iz stene. Da imitiraš čas v poslikavi in je to moj spomin na človeštvo.

 

Kako boste praznovali 85-letnico?

Tako kot v zadnjih letih – da nisem praznoval. Če bi bila razstava v Celovcu, bi jo odprli na rojstni dan. Hvala Bogu, da je preložena na prihodnje leto. Zadnji rojstni sem praznoval na Dunaju, 40-letnico v restavraciji Beograd. Tam sem se naučil hrvaških in srbskih pesmi.